Sama sem bila presneto dobra voznica, dokler me en avto ni zbil na kolesu, ko sem se peljala v trgovino. Nesreča se je končala, da sem si zlomila gleženj in se tako kar dolgo zdravila, vozniški izpit pa je takrat bil pospravljen v omaro. Tako se pol leta nisem usedla za volan, vozili so me drugi.
Da bi že takrat opazila pri sebi kakšen strah nisem, ko pa se je moja noga popolnoma pozdravila in sem vzela vozniški izpit iz predala, se usedla za volan, so se mi roke tresle od straha. Sprva sploh nisem vedela kaj se dogaja in sem enostavno bila prepričana, da je to trema, ker dolgo nisem vozila, tako sem se odpeljala in vztrajala z vožnjo. Da vam ne povem, kako potna sem bila in doživela stres. Sama sebe sem spraševala, kaj zdaj, saj vendar imam vozniški izpit, ne bom zdaj vse skupaj vrgla v koruzo, kako bom sploh lahko sedaj živela in kako bo če ne bom več vozila avta, kajti vsi vemo, da je danes mobilnost skoraj na prvem mestu.
Vendar nisem zmogla in vozniški izpit sem pospravila nazaj v predal, tako me je v službo vozil mož nadalnih 15 let. Tik pred penzijo, ko sem pospravljala predale, pa sem našla vozniški izpit in spet je v meni prebudil tisti občutek, da pa bi vseeno probala. In ne boste verjeli, strah je izginil, res, da sem potrebovala nekaj voženj vaje, vendar to zaradi tega, ker tako dolgo nisem vozila in ne zaradi straha. Kako srečna sem bila, da sem našla vozniški izpit, ker sem spet lahko bila neodvisna. Z možem se nisva ravno prav razumela in vedela sem, da ko bom v penziji, mi ne bo luštno biti samo doma, zdaj pa je vozniški izpit spremenil mojo prihodnost, ker bom lahko uživala penzijo po svoje in bila neodvisna. …
