Ko sem bil otrok, sem si pogosto predstavljal, da bom nekoč postal čarovnik. Vse se je začelo z branjem knjig o magiji in gledanjem filmov, kjer so čarovniki vedno imeli skrivnostne moči in nenavadne predmete, kot so palice, knjige urokov ali čarobni napoji. Takrat sem verjel, da nekje tam zunaj res obstajajo ljudje, ki znajo premikati stvari z mislijo ali spreminjati dogodke z eno samo besedo.

Prvič sem se sam preizkusil kot čarovnik na šolskem nastopu, ko sem izvajal preproste trike s kartami. Čeprav je šlo bolj za iluzijo kot za pravo čarovnijo, sem se počutil neverjetno. Sošolci so ploskali, jaz pa sem imel občutek, da sem za trenutek res obvladal nekaj skrivnostnega. Ta občutek me je spremljal še dolgo, zato sem si kasneje kupil knjigo o trikih in se naučil nekaj osnov iluzionizma.

Kasneje sem ugotovil, da čarovnik ni nujno nekdo, ki zna delati uroke, ampak lahko pomeni tudi človeka, ki zna očarati z znanjem, besedami ali nastopom. Moj stric je bil na primer pravi čarovnik za kuhanje – iz navadnih sestavin je znal pripraviti jedi, ki so bile čarobno dobre. Prijatelj pa je čarovnik pri glasbi, saj zna s kitaro ustvariti vzdušje, ki te popolnoma prevzame.

Čeprav danes vem, da čarovniki iz pravljic ne obstajajo, še vedno verjamem, da ima vsak človek v sebi kanček čarovnije. Morda je to sposobnost, da razveseli druge, da ustvari nekaj lepega ali da iz nič naredi nekaj posebnega. Ko pomislim na to, se mi zdi, da je biti čarovnik pravzaprav način življenja – gledati na svet z domišljijo, ga spreminjati na bolje in pustiti za sabo nekaj, kar očara.

Najbolj zanimivo pa je, da se občutek čarovnije pogosto pojavi v čisto navadnih trenutkih, ko te nekdo preseneti z lepo gesto, ko vidiš otroški nasmeh ali ko v naravi opaziš nekaj, kar te popolnoma očara. Takrat se zaveš, da čarovnik ni nujno lik iz pravljice, ampak je lahko vsak izmed nas, če zna v svet vnesti malo svetlobe in topline.…