Moram priznati, da sem se zelo zgodaj v življenju navadila, da zjutraj pijem kavo. Kava je res nekaj, kar mi osebno polepša dan in mi omogoči, da ga lepo speljem. Če zjutraj ne pijem kave, imam občutek, da nimam dovolj energije za vse, kar imam v mislih. Večkrat se je zgodilo, da zjutraj kave nisem mogla spiti, ker se mi je mudilo ali pa sem enostavno zaspala.

To definitivno ni najboljši občutek, a se je že večkrat zgodilo. Najpogosteje takrat, ko sem morala v službo in sem zjutraj enostavno prespala budilko ali dve. To je pomenilo, da sem morala takoj vstati, sesti za volan in se odpeljati v pisarno. Na srečo smo v pisarni imeli kavni aparat, ki mi je omogočil, da sem si vendarle pripravila svojo jutranjo kavo, a to preprosto ni bilo to. Če prva stvar zjutraj zame ni kava, dan preprosto ne steče tako, kot si želim.

Zato se res trudim vstati dovolj zgodaj, da si lahko najprej privoščim skodelico kave in ob njej malce uživam, nato pa se pripravim na preostali del dneva. Vikendi so mi najlepši, saj si lahko včasih privoščim tudi po dve skodelici. Najtežje mi je bilo med nosečnostjo, saj sem imela zelo omejeno količino kave na dan. Na začetku sem poskusila brez, a hitro ugotovila, da to ne bo šlo. Preizkusila sem tudi brezkofeinsko kavo; ni bila slaba, a vseeno ni dala tistega učinka, kot ga da navadna kava. Ko sem prišla do polovice nosečnosti, sem spet začela uživati v kavi, seveda omejeno na dve skodelici na dan, kot mi je predlagala zdravnica. Komaj sem čakala, da rodim in se vrnem k svoji rutini.