Zame je kava že dolgo več kot samo napitek, je ritual, začetek dneva, nekaj, kar me prizemlji. Prvo kavo sem spila v srednji šoli, bolj zaradi občutka odraslosti, ker odrasli pijejo kavo, ne toliko zaradi okusa. Bila je premočna, grenka, brez mleka in sladkorja in seveda mi ni bila všeč. Ampak nekako se mi je zdelo, da jo moram piti.

Z leti se je vse spremenilo. Danes si brez jutranje kave sploh ne predstavljam dneva. Ko vstanem, prva stvar, ki jo naredim, je ta, da si skuham kavo. Včasih si jo pripravim v moka lončku na štedilniku, drugič uporabim kavni aparat, čisto odvisno od razpoloženja. Vedno pa si vzamem vsaj deset minut miru, da jo v tišini spijem. Brez tega imam občutek, da je dan začel prehitro in brez mene.

Najbolj uživam ob kavi, ko sem sama doma in lahko ob njej berem knjigo ali samo gledam skozi okno. Ampak posebna je tudi tista s prijatelji, ko se usedemo v kavarno, vsak s svojim naročilom – en espresso, drugi macchiato, tretji ledena kava,.. in potem debatiramo o vsem mogočem. Kava povezuje. Je izgovor za srečanje, za premor, za pogovor.

Imam tudi svoj najljubši lonček, ker kava iz prave skodelice enostavno bolj tekne. In če grem na dopust, si vzamem vsaj nekaj kave s seboj. Ker nikoli ne veš, kakšna bo tista hotelska, in zakaj bi tvegala slab začetek dneva?

Zame je kava domačnost, trenutek zase, nekaj stalnega v hitrem svetu. Morda zveni preprosto, ampak ta mala skodelica res pomeni veliko več, kot bi si kdo mislil. In to je razlog, da ostaja z mano iz dneva v dan.

Zanimivo je, kako lahko en tako preprost ritual vpliva na počutje. Kava me umiri, mi zbistri misli in mi da občutek, da sem pripravljena na dan. Ni pomembno, ali sem doma, na obisku ali na poti.